Khardung La (5359m) s kolesom

.

Nad glavnim mestom Ladakha, najsevernejše zvezne države Indije in ki meji na Pakistan ter Kitajsko,  je speljana preko gorske verige cesta s prelazom na višini 5340m. Do sedemdesetih let je tekla preko prelaza  samo karavanska pot, preko katere so stoletja tovorili trgovsko blago na jakih, dvogrbih kamela in konjih, zraven pa tudi knjige in tudi menihi so od samostanov v Tibeu in Mongoliji potovali v Indijo z njimi. Zaradi vojaških obrambnih razlogov je indijska vojska v sedemdesetih letih razširila karavansko pot v cesto za motorna vozila. Večina ceste je že asfaltirana, le cca 1/4 proti vrhu je še makadam, posut z velikimi kamni, tudi skalami, ki se kotalijo po pobočju. Če je slogan FIVA-e: S starodobniki po cestah bodočnosti, lahko rečemo za te severne kraje Indije: s sodobnimi vozili po poteh preteklosti. Preteklost Ladakha pa je izredno bogata. zlasti v duhovnem smislu.

Na prelazu se nahaja velika tabla z napisom, da je to najvišje ležeča cesta za motorna vozila na svetu. Koto prelaza so dvignili za 300m, da se lepše sliši, znaša dobrih 5600m. Sicer lahko beremo v turističnih vodičih pravo višino in v drobnem tisku tudi, da obstajata v Tibetu še dva prelaza, ki sta višja od tega, vendar za manj kot 100m.

Potem ko smo  dvakrat prevozili ta prelaz zaradi obiska čudovite doline Nubra na njegovi severni strani in opazovali kolesarje, ki se mučijo navkreber in prešerno uživajo na spustu, in ko sem naletel v Lehu na izposojevalnico koles, ni bil več daleč čas, ko sem zajahal tudi sam kolo.

Edino, kar sem se moral odločiti je bilo, ali vzpon in spust ali samo spust. Vzpon je bil sicer velik izziv, vendar ob upoštevanju učinka močnega sonca, mnogih serpentin, prašne ceste, sem opustil misel na vzpon. Taki so razlogi za javnost, v sebi pa sem čutil, da takim naporom nisem kos.

Popoldan sem  izbral v izposojevalnici gorsko kolo izmed mnogih, ki so vsi skrbno vzdrževani. Oddaš potni list, da do jutra uredijo policijsko dovoljenje, ker se prelaz nahaja v obmejnem območju. Naslednji dan okoli 11 ure skrbno naložijo kolesa na manjši tovornjak. Med njih vstavljajo penaste gume, da se ne drgnejo med seboj. Cesta je le huda tudi za tovornjak. Kolesarje odpelje nekaj terenskih avtov. Tak izlet je izredno popularen med turisti. Vsak dan v primernem vremenu peljejo vsaj po dvajset kolesarjev na sedlo. V tovornjaku se nahaja precej rezrevnih delov, prednjih in zadnjih koles ter orodja. Eno uro po odhodu zadnjega kolesarja s sedla, se spusti tudi tovornjak in pobere morebitne onemogle.

Ko smo se vzpenjali, smo srečevali kolesarje, ki so vrteli navkreber. Res so odlični. Obrazi pa kažejo, da sem se odločil pravilno. Z nekaterimi sem govoril. Za vzpon porabijo okoli 5 ur. Ker je zraka na 5000 m samo približno 50% tistega ob morju, so vsi izredno izčrpani, Komaj zmorejo govoriti. Nekateri zadnje kilometre v klanec potiskajo kolo. Le oči jim žarijo z notranjim zadovoljstvom.  

Na sedlu se nahaja tudi najvišja kavarna na svetu (preprosta pločevinsta hiša), hindujska kapelica za svetovi mir in vojaška postojanka. Nad sedlom plapola veliko tibetanskih molilnih zastavic.

S sedla se jasno v dolini vidi Leh, do tja vodi 39 km blagega klanca. Kolesarji se veselo spustimo navzdol. Prvih cca 10 km je neobičajen makadam, ki zahteva popolno pozornost. Na enem odseku je bilo treba čakati cca 15 minut, ker je vojaški buldožer odstranil velike skale s ceste. Ne da bi poganjali smo se spuščali z različnimi hitrostmi. Sem pa tja sem se ustavljal, oči in misel so preletavale dolino in šesttisočake v ozadju, pa še kaj.

Zahtevnost spusta ja nikakršna, je pa užitek se spuščati po tako dolgem klancu. Pred leti sva z D-udom kolesarila po Dolomitih in ko je zagledal na prelazu Manghen 24 km spust, je vzkliknil "špageti".      

Upoštevati pa je treba prvo prometno pravilo. Prednost ima večje vozilo. Ker je zvoženi pas ali pa asfaltni trak širok le za širino tovornjaka, je za kolesarja edina varna rešitev pri vsakem srečanju z drugim vozilom ustaviti na "bankini", ki pa ej posuta z velikimi kamni, tudi skalami... Če voziš z eno roko, v drugi pa med vožnjo snemaš, je zaustavitev kolesa dokaj zahtevna naloga.

Prez pedaliranja se pripelješ tik pred izposojevalnico koles. Serviser te najprej povpraša po okvarah na kolesu in zabeleži tvoje pripombe. Zvečer skrbno pripravijo kolesa za naslednji dan. Sam sem z ustavljanji vred porabil za 39 km 2 uri in četrt. Bojda ima rekord v spustu nek avstralec: 48 minut.

.

. .

.
Prikaži večji zemljevid .